Vsi športi doživljajo v zadnjem obdobju velike spremembe. Razvoj človeka in njegove tehnologije sta neustavljiva in to se normalno odraža vse bolj tudi v športu. Novi materiali(primer smučanje), omogočajo pri enakih pogojih tekmovalcem z uporabo novih prilagojenih tehnik(karving) doseganje boljših rezultatov.

Pri podvodnem ribolovu izboljšave in novi materiali veliko pomenijo,pa vendar ne bi bile dovolj za bistveno izboljšanje rezultatov pri lovu. Res je, da nove puške omogočajo daljši in bolj precizen strel, nove karbonske plavuti vsaj pet metrov globlji potop in nove obleke udobnejše gibanje pod vodo. Toda brez prave tehnike ne bo rezultata. In ravno tehnika lova se je v zadnjih letih močno spremenila.

Spominjam se svojih začetkov pred dvajsetimi leti, ko sem kljub svoji neizkušenosti brez težav na dvanajstih metrih ujel kakega šarga, konja ali škarpino. Še bolj sem si zapomnil zgodbe starejših lovcev, ki so mi pripovedovali o ploščah v travi, okoli katerih so se valile jate šargov in kavalov in ko si se potopil proti njim, so vsi počasi izginili pod kamen. In to na globini dvanajst, le redko petnajst in več metrov. Riba je bila mirna in lahko si predstavljate kako so izgledali takratni ulovi. Danes seveda ni več tako. Nekateri pravijo, da je rib danes manj kot takrat, vendar jaz mislim drugače. Ni jih manj, samo navade so spremenile. Prilagodile so se našim načinom lova, mrežam, parangalom, puškam, preprosto, umaknile so se tja kjer se počutijo varno, proč od hrupa in nadlegovalcev.

Kako torej danes priti do ulova, kje in kako loviti? Preostane nam dvoje.

Prva možnost je z različnimi tehnikami povečati lovno globino in loviti globinski lov pod kamnom. To pomeni namesto prejšnjih dvaindvajset metrov loviti osemindvajset, kajti šele na takih globinah je riba mirna in se v jatah zadržuje pod kamni in v razpokah. Za to je potrebno veliko treninga apnee, prave plavuti in včasih pri globjih potopih pomoč pomožne braziljane(od petih kg obtežitve sta dva fiksna, trije pa so za odmetavanje). Obtežitev je pri globjih potopih zelo pomembna. Osebno uporabljam za 5 mm obleko 5 kg uteži za potope do 26 m, za tehniko padajočega lista pri globinskem lovu na zobatca pa celo 6 kg. Tekmovalci v apnei se glede obtežitve z mano ne strinjajo. Prisegajo na obte?itev 2-3 kg in intenzivno fazo plavanja v začetnih metrih potopa. To se pri podvodnem ribolovu ne obnese, saj moraž po desetih metrih mirno padati proti dnu, drugače preplašiš ribo. Danes je globina lova zelo pomembna na tekmovanjih. Od šestdesetih lovcev, ki se udeležijo svetovnega prvenstva morda le deseterica ne lovi globje od 30m. Lovna globina ostalih je 35, 40 ali celo 45 m. Nekateri od njih uporabljajo pomožno braziljano, nekateri celo odvržejo temu prilagojen pas z utežmi. Tereni v Italiji, Španiji in Franciji so zelo globoki in včasih pod 25 m sploh ne moreš ujeti ribe. Celo Hrvati so morali na zadnjih dveh državnih prvenstvih podaljšati vrvice na bojah, saj je žolta v poletnem terminu zelo skopa in je ribe pod 30 m zelo malo, že ena sama riba pa pomeni dober rezultat.

Nevarnost tega načina lova je seveda padec v sinkopo, zato priporočam lov v dvoje na izmenični potop, kjer lahko lovca pazita eden na drugega. Ravno tako je nevarna izpostavljenost gliserjem, saj so podvodni robi in plitvine oddaljeni od obale kar pomeni, da se potapljaš sredi pomorske avtoceste, kjer je malokomu mar za dogajanje v morju. Zato priporočam nošnjo boje, pa še to ne omogoča popolne varnosti.

Druga možnost mi je prav zaradi varnosti veliko bolj pri srcu. To je kombiniran lov v obali na globini 0,2 do 5 m. Ne le zaradi varnosti, tudi ulovi so neprimerno boljši. Plen globinskega lova pod kamnom so konji, šargi, škarpine, vrane in kirnije, pri kombiniranem lovu v obali pa se največ lovi brancine, orade, šarge, pice in ciple. Riba je v povprečju sicer manjša kot globinska, vendar še vedno dovolj velika za uplen(0.3 do 0,5 kg). Če lovimo na Hrvaškem je potrebno prilagoditi ulov hrvaškim zakonskim dolžinskim meram. Kontrole so pogoste in še posebej Slovencem hrvaški policisti neradi pogledajo skozi prste, pa tudi etično ni loviti premajhno ribo.

Kombiniran lov je v bistvu odgovor na prilagajanje ribe na okolje. Tako,kot se ona prilagaja našim načinom lova, tako se mi prilagajamo njenemu načinu obnašanja. Kdor ne bo znal opazovati okolice in navad rib, bo zelo težko kaj ujel. Kombiniran lov je kompleksen, mešanica lova na čakanje, lova na presenečenje in lova na plazenje. Katero od teh tehnik je potrebno v določenem trenutku uporabljati je odvisno od lastne presoje trenutne situacije, to pa je seveda odvisno od izkušenj. Situacije so si lahko podobne, nikoli pa niso enake. In ravno v tem je draž tega načina lova. Osnova za ta način lova je bil lov na čakanje,vendar s to tehniko nisi mogel ujeti rib, ki so že bile v tvojem vidnem polju.

Ko lovim kombiniran lov plavam čisto ob obali. To ne pomeni tri metre od obale, ampak tako blizu,da se z levo roko oprijemam skal in se od njih odrivam. Ker sem desničar imam vedno puško v desni roki, levo pa uporabljam za ravnotežje in odrivanje. Zato uničim letno pet levih in le dve desni rokavici. Plavam vedno tako, da mi je obala na levi strani. Opiranje na levo roko je pomembno tudi zaradi preobtežitve. Omogoča mi, da se lažje nadiham. Na 5 mm obleko se obtežim z 4 kg nahrbtnikom, dvemi utežmi po0,75 kg za noge in pasom s 6 kg uteži. Skupaj torej med 11 in 12 kg. Puška,ki jo uporabljam,je pri manjših valovih lastikača dolžine 90 do 100 cm, pri večjih pa je potrebna krajša( 70 do 80 cm). Obleka je obvezno maskirna, ravno tako imam v maskirne barve pobarvano puško, plavuti, rokavice, masko in dihalko. Spomladi so maskirne barve svetlejše, oker, rjave, svetlo zelene, poleti patemno zelene in rjave. Izogibati se je potrebno beli in rumeni barvi saj sta opazni že na daleč.

Ko plavam skušam delati čimmanj hrupa, zato je bolj priporočljivo vlečenje. Za zaklon uporabim vsako skalo in skušam izza nje izslediti ribo. Neslišno se pomikam po površini in se ne potapljam. Ko zagledam ribo, se stisnem v obalo, da me ne opazi. Od tam jo opazujem in čakam primeren trenutek, ko se potopim in tiho zaplavam proti nji. Preden se potopim vedno vržem dihalko iz ust tako, da izhajajoč zrak ne preplaši ribe. Na to so zelo občutljive. Ko se ji približujem pazim, da je med nama kakšen rob ali skala, tako me težje zazna. Riba te prej zazna preko vibracij kot preko vida.Če uspešno opravim manever se ji približam na 50 cm, od koder je težko zgrešiti. Včasih teren ni primeren za približevanje in potrebno je iti preko brisnega prostora. Takrat med približevanjem opazujem obnašanje ribe. Če me opazi se hipoma ustavim in upam, da se mi bo sama približala. To seveda ne uspe vedno.

Ko med plavanjem ob obali opazim travnate terene ali pa čudno obnašanje giric se ustavim in poskusim lov na čakanje. Najprej dvakrat s tihim potopom, nato vržem pred potopom še vabo(kamenček). Veliko možnosti je, da bo priplaval brancin.

Če so valovi večji, je lov veliko bolj naporen, saj preplavam večino terena pod vodo. Velikokrat opazim ribo prepozno in takrat je potreben hiter strel. Seveda velikokrat tudi zgrešim. Po statistiki,ki sem jo delal, zgrešim vsak tretji do četrti strel. Junija in julija ko je v obali največ rib streljam dnevno približno šestdesetkrat. Od napenjanja puške me bolijo trebušne mišice, grodnica, na palcu pa se mi pojavi žulj. Zaradi njega sem moral puško na ročaju dodatno oblaziniti.

Teren za kombiniran lov je potrebno skrbno izbrati. Ne sme padati prehitro, ravno tako ne sme biti preplitev. Najboljše je enakomerno padanje razčlenjene obale. Boje pri tem načinu lova ne nosim, saj me pri lovu samo ovira. Glede na to, da se od obale ne oddaljujem nisem v nevarnosti, da bi me kdo povozil. Velikokrat predstavl ja boja celo nevarnost še posebno takrat ,ko se ti v visokih valovih zatakne za obalo in jo skušaš rešiti. Hrvaški reprezentant Branko Ikić je leta 1993 na evropskem prvenstvu na Portugalskem na tak način skoraj izgubil glavo. Problem je le v tem,da je nošnja zakonsko predpisana in to policija tudi zahteva. Osebno sem se nekajkrat izgovoril na potapljaško zastavico na čolnu, nisem pa prepričan,da mi bo to vedno uspelo.

To so torej tehnike lova, ki jih danes uporabljamo. Moram priznati, zelo uspešno, saj so ulovi danes veliko boljši kot pred leti. Nekateri tega lova ne marajo in še vedno lovijo po starem. Toda dovolj mi je pomisliti na lov na Dugem otoku pred dvemi leti, ko sem v enem dnevu srečal vsaj pet gumenjakov z lovci, med njimi tudi hrvaške reprezentante. Lovili so na pozicijah Lagnjičev, Sakaruna, Mešnja, Brbiščice , vse na globjih pozicijah. V kratkem razgovoru so se mi potožili nad slabim ulovom, imeli so le nekaj šargov in konjev. Svojega ulova jim nisem pokazal. Do enajstih dopoldne sem v toplih lagunah Molata in Ista napolnil skrinjo,večinoma z brancini in oradami.

Najzahtevnejši in meni osebno najzanimivejši lov je globinski lov na čakanje- lov na zobatca. No, to je druga zgodba. O tem prihodnjič.

Robert Podgoršek, član državne reprezentance Slovenije državni prvak 2000,2001,2002